Vidov vrt je ostal takšen do konca njegovih dni – brez krompirja, brez repe, .
Želite, da zgodbo morda ali spremenim njen ton v bolj melanholičnega? NiДЌ drugega kot roЕѕe
Ljudje so šepetali: »Vid je nor. Pozimi bo lačen, ko bo grizljal cvetne liste.« A Vid se ni zmenil za njihove besede. Vsako jutro je s skoraj svetniško potrpežljivostjo negoval svoje potonike, razkošne vrtnice in divje makove. Vidov vrt je ostal takšen do konca njegovih
»Vid, ne morem jesti cvetja,« je rekla s solznimi očmi.»Res je,« je tiho odvrnil Vid. »A tvoja duša je bolj lačna kot tvoj želodec. Hrana nas ohranja pri življenju, lepota pa nam pove, zakaj sploh živimo.« Pozimi bo lačen, ko bo grizljal cvetne liste
Naslednji dan so prišli drugi. Vid jim ni dajal nasvetov o kmetovanju, le rezal je cvetove. Kmalu je bila cela vas polna barv. In čeprav je bila zima tisto leto težka, so si ljudje med seboj pomagali bolj kot kdajkoli prej. Ugotovili so, da človek včasih ne potrebuje polne kleti, temveč le opomin, da svet še vedno zmore cveteti.
Nekega poletja je vas zadela huda suša. Polja so usahnila, zelenjava je ovenela pod neusmiljenim soncem. Ljudje so postali zagrenjeni in jezni, strah pred pomanjkanjem jim je zaklenil srca. Vidov vrt pa je, zahvaljujoč skritemu izviru pod njegovo hišo, ostal barvit otok sredi rjave puščave.
Marija je tisti večer šopek postavila na sredino mize. Ko je njena družina sedla k skromni večerji, niso gledali v prazne sklede, temveč v sonce, ki ga je Vid ujel v cvetove. Soba se je napolnila z upanjem.